Včasih  sem si tako želela, da bi ljudem povedala in bila zgled, da naj delajo spremembe v življenju takrat, ko jih bolečina, bolezen, ločitev ali drugi neljubi dogodek še ne presenetijo. Namreč, spremembe v življenju lahko delamo v stanju navdiha ali  trpljenja. In prav trpljenje je tisto, ki dela v našem življenju magične transformacije.

 

Bolečine, kot so izguba, bolezen, ločitev so mnogokrat povod, da v življenju obrnemo jadra. Ko nas zadane kakšen neljubi dogodek, je seveda za nas  sprva to grozovit šok, ki sproži bolečino in trpljenje. A na kar velikokrat pozabimo je to, da smo mi sami kreatorji svojih življenj in da se lahko odločimo, kdaj bomo to bolečino in trpljenje prekinili in na to bolečino pogledali še z druge perspektive.

 

Poznam nešteto zgodb, ki jih pripovedujejo ljudje, ki so preživeli težko bolezen. Govorijo o tem, da je bila bolezen njihov največji dar v življenju. Zdaj znajo ceniti vsak trenutek življenja. Brez slabe vesti si vzamejo čas zase in za svoje bližnje. Obiskujejo njihove najljubše kraje. In živijo v skladu z sabo. Nič več se ne obremenjujejo s pritiski družbe, poslušajo se in so preprosto srečni.

 

In prav o tem govori življenjska modrost, ki pravi, da moramo pasti globoko, da se lahko pomaknemo na višjo raven. Brez padca ni napredka in ko to ozavestimo, lahko premikamo gore.

 

Veliko ljudi dandanes ostaja v vlogi žrtve. Ta vloga je tako priročna, ker od nas ne zahteva naporov. V vlogi žrtve vzroke za svoje težave iščemo zunaj sebe, ker je preveč boleče pogledati vase in delati na sebi. Res je, da velikokrat za nastale težave nismo krivi, saj so posledice otroških travm, zlorab, odnosov s starši, a ko postanemo polnoletni, smo dolžni svoje življenje vzeti v svoje roke in se s svojimi najbolj mračnimi deli sebe soočiti, le poiskati moramo pravo pomoč.

 

Le pogumno, karkoli želite spremeniti v svojem življenju, vedno obstaja pot.